Dvojna merila ministra Simonitija: za nevladnike denarja ni, za Janševe prijatelje pa

Za predsednika vlade in prvaka SDS Janeza Janšo je bilo minulo leto slovesno. Ne samo zaradi številnih državnih prireditev ob 30. obletnici samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, s prijatelji iz alpinističnih krogov je praznoval tudi stoto obletnico ustanovitve Slovenskega gorniškega kluba Skala, v katerem je Janša eden najbolj vidnih članov. 

Tako je bil osrednji gost dveh prireditev, ki ju je organiziral njegov klub. Na prvi, ki je potekala maja v Lučah, so mu podelili Kocbekovo priznanje, najvišjo čast, ki lahko doleti skalaša. Pet mesecev pozneje je na proslavi v ljubljanskem hotelu Lev prejel še zlato plaketo. Toda malokdo med udeleženci je vedel, da so končni račun za slovesnost, na kateri so odlikovali Janšo, sooblikovali pa so jo igralca Pavle Ravnohrib in Tone Kuntner, sicer ljubljenca SDS, ter številni glasbeni izvajalci, poravnali slovenski davkoplačevalci. Plačali so tudi spominsko značko, ki jo je med prvimi prejel Janša.

Na ministrstvu za kulturo, ki ga vodi Vasko Simoniti, so nam namreč potrdili, da so v začetku lanskega leta od Slovenskega gorniškega kluba Skala – Zveze gorniških klubov prejeli prošnjo za financiranje. Tej so ugodili in jim do danes že izplačali nekaj več kot 20 tisoč evrov.

Kako so pri Simonitiju utemeljili financiranje

Na ministrstvu so skalaše podprli v času, ko nevladne organizacije, ki so velik trn v peti aktualni vladi, opozarjajo, da je zanje denarja vedno manj. Kultna glasbena skupina Laibach, legendarna Gala Hala z ljubljanske Metelkove in vokalni orkester Carmina Slovenica so le nekatere od organizacij, ki so na štiriletnem programskem razpisu ostale brez sredstev.

Medtem so pri Simonitiju brez težav našli več deset tisoč evrov za Janšev gorniški klub. Kot so pojasnili na ministrstvu, so financirali dva projekta:

– izdelavo tisoč spominskih značk, posodobljene replike prvotne kovinske značke kluba Skala v žganem emajlu in

– izvedbo osrednje slovesnosti ob stoletnici delovanja skalašev.

»Klub je februarja lani slavil stoletnico ustanovitve. Ob obletnici je želel zaslužnim članom podariti spominsko značko, ki je replika prve značke kluba. Ker klub sodeluje s Slovenskim planinskim muzejem, je bilo v postopku ugotovljeno, da deluje izrazito vključujoče in medgeneracijsko povezovalno pri popularizaciji dediščine gorništva na Slovenskem, kar je v skladu s Strategijo kulturne dediščine Slovenije 2020–2023, saj se njegovo delovanje sklada z javnim interesom na področju varstva kulturne dediščine,« so razložili, zakaj so si skalaši zaslužili državno podporo.

Denar so jim podelili mimo javnega razpisa. Tako je Simoniti sklep o financiranju iz interventnih sredstev ministrstva odobril »na podlagi drugega odstavka 102. člena zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo«. Po tem lahko sofinancirajo »kulturne projekte, ki bi izpolnjevali pogoje za prijavo na javni poziv ali javni razpis«, pa prijava zaradi objektivnih okoliščin ni bila mogoča. Kot so pojasnili pri Simonitiju, »ministrstvo v letu 2020 ni objavilo nobenega javnega razpisa za sofinanciranje tovrstnih projektov za leto 2021«. »Financiranje projekta je odobril minister,« so dodali.

Značko dobila še oče tabora SDS v Lepeni in Janšev prijatelj

Slovenski gorniški klub Skala – Zveza gorniških klubov si sam ne bi mogel privoščiti slavnostne prireditve, kaj šele dveh. Od leta 2017 do 2020 je imel skupno manj kot 10.000 evrov prihodkov, leta 2020 le 700 evrov. Kot že rečeno, je velik del denarja, ki ga je prejel od države, šel za izdelavo spominskih značk. Pri kom so jih naročili in koliko je stala ena, ni znano.

Med prvimi prejemniki značke pa so ustanovni očetje kluba. Poleg Janše še Anton Jeglič, častni predsednik Gorniškega kluba Skala in gorski vodnik, dolgoletni vidni član SDS, nekdanji član izvršilnega odbora stranke in leta 2000 nekaj mesecev tudi poslanec državnega zbora. Velja za očeta vsakoletnega letnega tabora SDS v Lepeni.

Dobil jo je tudi brigadir Bojan Pograjc, dolgoletni Janšev prijatelj iz alpinističnih in gorniških krogov. Po zamenjavi vlade leta 2020 je bil kandidat za načelnika generalštaba, a so ga nato imenovali za državnega sekretarja za vojaške, obrambne in zunanje zadeve v kabinetu predsednika vlade. Marca lani je postal še predsednik koordinacijskega odbora za državne proslave in prireditve. Zelo aktiven je tudi v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve.

Janšo in Pograjca druži tudi podkupovalna afera Patria. Pograjc je namreč vodil komisijo, ki je izbrala finske oklepnike, in nato bliskovito napredoval v službi. Dvanajstčlansko komisijo je prevzel še kot polkovnik, pol leta pozneje, natančneje 12. maja 2006, je bil povišan v čin brigadirja. Devetega junija je Pograjčeva komisija oddala poročilo o izbiri Rotisa in finske Patrie za nadaljnja pogajanja, tri dni pozneje pa je odpotoval na enoletno šolanje v ZDA.

Ko je bil Janša leta 2013 obsojen zaradi prejema obljube podkupnine in leto dni pozneje odšel na prestajanje dveletne zaporne kazni v zapor na Dob, so mu v bran stopili tudi njegovi gorniški kolegi.

»Iracionalno sovraštvo do Janše je pošastno in mračno«

»Tako kot so se v času rušitve križa na Škrlatici pred 60 leti rušili spomeniki ene politične opcije in so se postavljali veliki kipi predstavnikov druge, tako nam tudi zdaj statistika ne dopušča dvoma, da se večinoma obsoja člane ene politične opcije, medtem ko se drugi bohotijo in skoraj norčujejo iz skromnega in potrpežljivega naroda!« so v Slovenskem gorniškem klubu Skala komentirali obsodilno sodbo v zadevi Patria.

Njegov predsednik Anton Žunter je bil tudi med govorci Odbora 2014, ki se je zavzemal za izpustitev Janše iz zapora. »Iracionalno sovraštvo do Janše je pošastno in mračno, je znamenje korenite duševne pohabe tistih, ki ga tako strastno in zagrizeno preganjajo že skoraj tri desetletja. Zato ta skonstruirana in krivična obsodba ni le obsodba Janeza Janše, ampak je grožnja vsem tistim demokratičnim posameznikom, ki na dogajanje v Sloveniji gledamo s kritičnimi očmi in presojamo z lastnim umom ter si to tudi upamo na glas povedati,« je pojasnil.

Leto dni pozneje, ko je združenje VSO pripravilo slovesnost ob 25. obletnici odločitve o slovenski samostojnosti, je Žunter govoril o nepreglednih karavanah muslimanskih priseljencev, nevarnosti islamizacije in usodi, ki čaka slovenstvo, če se bo uresničil kateri od bolj črnih scenarijev drame z migranti in se jih »nekaj deset ali celo sto tisoč ustavi v Sloveniji«. Opozarjal je tudi na nevidno roko Udbe in nevidna mafijska omrežja stricev iz ozadja.

Z veliko bolj izbranimi besedami so v klubu govorili o Janši, ko so mu podelili Kocbekovo priznanje. »Janezu Janši nikoli ni bilo nič podarjeno, ne glede na njegovo družbeno vlogo. (…) Njegova fizična drznost, in ni je bilo malo, ni nikoli premagala občutka za varnost. Razen seveda drznost njegovega uma, ki je nemalokrat, kot se za velike može spodobi, kazala snop svetlobe čelne lučke naprej proti vrhu ali nazaj v udobje doline in zatočišče družine,« so zapisali.